Saj poznaš to?

Dobiš idejo, preblisk, močan notranji klic. Kliče te, vabi te, ampak … Ugh?

Analiziraš. Tuhtaš. Razmišljaš. Najdeš kup izgovorov, potem pa enostavno rečeš: “Ne zdaj.”
Vse skupaj potisneš nekam v ozadje in obstaneš na mestu.

Včasih je tako, da obstanemo, ker se počutimo ujete v svoji situaciji. Včasih pa obstanemo, ker nam je preveč udobno, da bi kaj spremenili.

Kaj pravi naključje? So tvoji izgovori plod ujetništva ali udobja? 🙃