Premagana bojevnica

PREMAGANA BOJEVNICA

Čas branja: 5 min

Gruča ljudi v areni je vznemirjeno vzklikala. Čakali so na začetek zadnje bitke… Najbolj napete bitke v zgodovini te arene. Ona proti njemu. Zdaj ali nikoli.

Na konju je čakala, da se zapornice odprejo in se z vso močjo zapodi v napad. Njene oči so izžarevale pogum, odločnost in vztrajnost. Vedela je, da mora dati vse od sebe. Vedela je, da lahko zdaj dokaže svojo moč in ga končno spravi na tla.

Na drugi strani prašne arene je bil on. Na svojem konju, ki je bil občutno večji in občutno močnejši, je vznemirjeno čakal, da se zapornice odprejo in še zadnjič dokaže vsem, da je nepremagljiv.

Čas se je odšteval in stisnilo jo je v srcu. Vedela je, da je pred njo kratek, intenziven, a tudi zelo zahteven izziv. Vendar to ni bil čas za krhkost. To je bil edini trenutek, ko mora iztisniti iz sebe vse, kar je še ostalo. Njen pogled je bil oster, usmerjen direktno vanj. Bila je v svojem jasnem fokusu, z jasnim ciljem in močno namero. Še močneje je prijela za vajeti in trdno stisnila zobe. Tudi njen konj je začutil vznemirjenje in bil je pripravljen na kratek, a hiter tek čez areno.

3, 2, 1 – GO!

“Zdaj ali nikoli,” si je še zadnjič zatrdila v mislih in konju dala ukaz, naj se požene z vso silo proti nasprotniku.
Šlo je za nekaj sekund, a zdelo se je, da se vse odvija celo večnost.
Držala je fokus, držala je moč… A tik, ko bi ga morala zadeti, se je konj sesedel na tla in skupaj sta se izgubila v oblaku zlatega prahu.

Arena je utihnila.
A le za hip, kajti zmagovalec je bil razglašen.
S kopjem, še vedno sijočim in nepoškodovanim, je zajahal po areni in mimo tribune. Ljudje so navdušeni in opiti od zmage vzklikali njegovo ime. Vsi so bili stavili nanj, kot da so že od nekdaj vedeli kakšen bo izid.

Zrak je bil gost od prahu in slavja. A nekje pod tem vriščem, je na tleh ležala tišina …
Tišina poraza.
Ne zaradi padca, ne zaradi udarca. Bolelo jo je, ker je sploh pristala na tako igro.
Na bitko z nekom, ki bi moral klicati sebi enake, ne pa dokazovati svojo premoč nad tistimi, ki so ga imeli za zaveznika.

Zdravljenje zlomljnega ponosa

Bila je v hlevu in česala njegovo črno dlako. To je bil konj moči, konj resnice. Njen dušni stražar, ki se je v najbolj kočljivem trenutku sesedel in jo pustil na cedilu. A ni mu zamerila. V tem sta bila skupaj in oba sta dala vse od sebe, da bi jima uspelo.

Z vsakim potegom krtače, se je njegova dlaka vse bolj lesketala. Občudovala je te prijetne trenutke intimnosti med njima. Počesala je njegovo grivo in popravila mavrične pramene, da so lepo izstopali iz črnine. Nista se pogovarjala, a z energijo mu je povedala vse:
“Hvala ti, ker si mi pokazal, da je najina pot drugačna. Ni v bitki, ni v zmagi. Najina pot je ta, da govoriva resnico in slišal jo bo tisti, ki ji je pripravljen prisluhniti.”

In prav takrat, ko je končno spustila svoj ranjeni ponos in ko so ji oči lepo zalesketale ob misli na drugačno pot… Se je nekdo pojavil na vratih hleva.
Bil je on. Ponosni zmagovalec.

Njeno srce je otrpnilo, a ni se zmenila zanj. Nadaljevala je s česanjem svojega konja, kot bi ga ne opazila, da je prišel.
Vedel je, kaj jo muči in ni želel še bolj drezati v njeno ranjeno srce. Pogled mu je padel na tla, a hotel se je opravičiti. Previdno je stopil do konja, ki je takoj pokazal vznemirjenost ob njegovi bližini.

“Šššš,” je nežno zašepetala in ga pobožala po glavi.
Pogled je usmerila nanj, ga na hitro ocenila in nadaljevala s česanjem svojega konja. Čutila je, da se ji želi opravičiti, a motilo jo je, ker je še vedno nosil energijo ponosa in zmage.
On je takoj začutil, da bo vsaka beseda zaman, kljub temu, da so bili njegovi nameni iskreni.
Odmaknil se je, naredil velik krog okoli konja in stopil direktno do nje.

Obojesmerno priznanje

“Vem, da ni bila poštena bitka,” je končno rekel.
V njenih očeh so se začele nabirati solze. Ampak ne zdaj – zdaj ni bil čas, da pokaže svojo ranljivost. Bila je že preveč ranjena.
“Včasih pristanemo na bitke, ki jim nismo kos in to je ok.”
Ob teh besedah se je v njej začela nabirati jeza, a ostala je tiho.
“Sama si to želela… Jaz sem ti le ustregel,” je rekel skoraj nekoliko naduto in posmehljivo.
Vedela je, da ima prav. In točno ta napaka jo je še bolj bolela.

“Greva skupaj jahat?” je vprašal po trenutku tišine, ko je na vsak način želel prebiti led bolečine.
“Nobenega tekmovanja. Samo jaz, ti, najina konja, pot in narava. V tišini bova lažje našla bitko, ki bo prava za oba.”
Roka ji je padla ob telo in srce ji je zadrhtelo.

Mogoče… Mogoče pa je res izbrala le napačno igro in ne napačnega tekmeca …